Sadje in zelenjava, ki sta videla sonce

 
 
Foto: Shutterstock

Foto: Shutterstock

 

Z naročnino na Zeleni zabojček prepustite izbor pridelkov, ki jih boste prejeli, naravi in slovenskim kmetom. Sami zgolj vklopite domišljijo za okusen recept.

 

Slivi sta si na videz podobni. Prva je veliko doživela, svoje drevo je zapustila še zelena in v velikem, ohlajenem kontejnerju prepotovala polovico sveta. Ker medtem ni videla veliko sonca, ni uspela do konca razviti pravega okusa, ima pa zdaj, ko je končno pristala pod skrbno nastavljenimi lučmi v trgovskem centru, vsaj pravo barvo. Ni razloga, da se ne bi kdo potegnil zanjo.

 
Foto: Shutterstock

Foto: Shutterstock

 

Druga sliva še zdaleč ni popotnica, ne nazadnje je bila po ločitvi od veje na poti največ dve uri, kaže pa, da dovolj dobro pozna sonce, čeprav si je bila nekaj časa blizu tudi z zmrzaljo. Ima še eno skrivnost, nihče namreč ne ve, da je s seboj na pot vzela še skritega potnika, črvička, ampak takšno je pač življenje domače slive - kljub temu jo imajo radi vsi. Poleg tega je videti vsaj približno tako dobro kot tista iz trgovine, le da ne bo nikdar zlezla na njene police, pač pa bo pristala v Zelenem zabojčku.

Kdor si zabojček na dom ali v pisarno naroči vsak teden, ve, da v njem ne bo prejel le ene slive, ve tudi, da so vsi dostavljeni pridelki iz ekološko kontrolirane pridelave, na priloženem lističu pa je zabeleženo še, kateri slovenski kmet je skrbel zanje.

 

Ekipa Zelenega zabojčka dvakrat na teden, ob ponedeljkih in četrtkih, naročnikom razvozi več kot dve toni zelenjave in sadja s slovenskih kmetij.

 

Obenem naročnik na slive ne bo računal pozimi, ker jih takrat, kljub drugačnim »sporočilom« iz trgovskega centra, ne more dobiti, saj v tem letnem času pri nas preprosto ne rastejo. Enako velja za vse sadje in zelenjavo. V zabojček pridejo takrat, ko je zanje čas. Nič prej.

Ko abonent enkrat ali dvakrat na teden, po potrebi pa tudi redkeje, pričakuje, da bo zvonec na vratih naznanil pričakovani zabojček, morda ne ve, da so sodelavci Zelenega zabojčka večer pred tem v kartonaste škatle razvrščali približno 10.000 artiklov. Na dostavni dan na domove redno razvozijo dobri dve toni sadja in zelenjave slovenskih kmetov.

 
Foto: Eddie Kopp/Unsplash

Foto: Eddie Kopp/Unsplash

 

Naročnik pa ve, da gredo pozimi, ko narava spi, pridelkov pa je manj, v nabavo tudi k certificiranim pridelovalcem v Italijo ali v Avstrijo, vendar nikdar dlje.

Čeprav mu niso jasne vse podrobnosti komunikacije s kmeti, si lahko predstavlja, da se slednji ne morejo vedno o vseh podrobnostih dogovoriti z naravo. Pravzaprav ni diplomata na tem svetu, ki bi lahko z njo sklenil stoodstotno veljavno pogodbo o »dobavi«. Kmetje in zabojčkarji se ji nenehno prilagajajo in včasih, čeprav redko, se ji morajo tudi naročniki, saj v zabojčku zaradi njene muhavosti ne dobijo vedno natanko tistega, kar pričakujejo. A večjih odstopanj od naročila ni.

 

Sadni sladokusci

V letu 2017 smo v Sloveniji pobrali 40.000 ton sadja, koliko ton pa smo ga pojedli oziroma porabili? *

 

Kaj bo abonent prejel, izve že, ko preveri nabor za posamezni teden. Kdor se naroči na zeleni zabojček, mora zgolj izbrati njegovo velikost, torej količino sadja in zelenjave, ki jo bo prejel. V malem, ki ga bo stal približno 11 evrov na pošiljko, bo najmanj sedem različnih pridelkov, v največjem, za katerega bo odštel 21,5 evra, pa jih bo najmanj devet, a bo tudi količina sorazmerno večja. V zabojčku prevladuje zelenjava, a je v njem dovolj tudi sadja.

Naročnik, ki tako živi po principu življenja na mesec, vsebine ne more spreminjati, lahko pa sporoči, če česa ne je. Znesek za sezonska živila, ki jih prejme, je do 14 odstotkov nižji od tistega za občasne, »rekreativne« naročnike, ki se lahko odločajo zgolj med vnaprej pripravljenimi paketi. Za 14 odstotkov so zanj nižji tudi vsi ostali pridelki in druga živila, ki si jih med sprehodom po spletni trgovini dodatno nabere v virtualno košarico.

 
Foto: Shutterstock

Foto: Shutterstock

 

Ta primer naročniške ekonomije temelji na zaupanju: kmet mora imeti občutek, da je plačan pravično in dostojno, zabojčkarji morajo verjeti, da dogovori veljajo, stranke pa, da bodo prejele, kar so naročile. Če se kaj sfiži, vedo, da lahko v zameno za gnila ali poškodovana živila vedno prejmejo dobropis.

Na zaupanju pa temelji tudi dostava. Kartonsko embalažo je treba vrniti, da pride prav še kdaj. Če pa naročnika ni doma, dostavljalec zabojček pusti pred vrati ali na drugem dogovorjenem mestu. In praviloma ne glede na ves promet, ki se odvija okrog njega, ne dobi nog.